Kitajsko izdelan nov sklop krmilnega ventila injektorja goriva s skupnim vodom F00RJ01924 za injektor 0445120296 in 0445120102

Prototip sistema skupnega voda za avtomobilske motorje je v poznih šestdesetih letih 20. stoletja razvil Robert Huber iz Švice, tehnologijo pa je nadalje razvil dr. Marco Ganser na švicarskem zveznem tehnološkem inštitutu v Zürichu, pozneje pri Ganser-Hydromag AG v Oberägeriju.

Sistem skupnega voda je primeren za vse vrste cestnih avtomobilov z dizelskimi motorji, od mestnih avtomobilov (kot je Fiat Panda) do avtomobilov poslovnega razreda (kot je Audi A8). Glavni dobavitelji sodobnih sistemov skupnega voda so BOSCH, Delphi, Denso in Siemens VDO (zdaj v lasti Continental AG)

V sistemih skupnega voda visokotlačna črpalka hrani rezervoar goriva pod visokim pritiskom—do in nad 2.000 barov (200 MPa; 29.000 psi). Izraz "skupni vod" se nanaša na dejstvo, da se vsi injektorji goriva napajajo iz skupnega voda za gorivo, ki ni nič drugega kot tlačni akumulator, kjer je gorivo shranjeno pod visokim pritiskom. Ta akumulator napaja več injektorjev goriva z visokotlačnim gorivom. To poenostavlja namen visokotlačne črpalke, saj mora le vzdrževati ciljni tlak (bodisi mehansko ali elektronsko nadzorovan). Injektorje goriva običajno krmili krmilna enota motorja (ECU). Ko so injektorji goriva električno aktivirani, se hidravlični ventil (sestavljen iz šobe in bata) mehansko ali hidravlično odpre in gorivo se razprši v valje pri želenem tlaku. Ker je energija tlaka goriva shranjena na daljavo in so injektorji električno aktivirani, je tlak vbrizgavanja na začetku in koncu vbrizgavanja zelo blizu tlaka v akumulatorju (tirnici), kar povzroči kvadratno hitrost vbrizgavanja. Če so akumulator, črpalka in napeljava pravilno dimenzionirani, bosta tlak in hitrost vbrizgavanja enaka za vsakega od več dogodkov vbrizgavanja.

Tretja generacija [nejasnih] dizlov s skupnim vodom ima zdaj piezoelektrične injektorje za večjo natančnost s tlakom goriva do 2.500 barov (250 MPa; 36.000 psi).